
V reviji Science je bila objavljena študija milijon let stare lobanje prednika današnjih ljudi, ki radikalno spreminja vedenje o nastanku naše vrste.
Obstaja velika verjetnost, da je naša vrsta (Homo sapiens) veliko starejša kot smo mislili in tudi, da je prvi sodobni človek hodil po azijskih in ne po afriških tleh.
Do tega zaključka je prišla skupina znanstvenikov, ki so preučevali fosilno lobanjo, označeno kot Yunxian 2, ki so jo našli na kitajskem leta 1990.
Takrat so jo pripisovali vrsti Homo erectus, sicer prednici naše vrste, zdaj pa so jo znanstveniki ponovno analizirali z naprednimi rekonstrukcijskimi tehnikami.
Uporabili so napredno CT-slikanje, visokoločljivo površinsko skeniranje in digitalno rekonstrukcijo.
Z njimi so ugotovili, da čeprav ima lobanja velik, ploščat možganski del in štrlečo spodnjo čeljust, ki sta značilna za vrsto Homo erectus, pa skupna oblika in velikost lobanje ter zobovja precej bolj ustrezata Homo longi.
To pa je presenetljivo, saj so doslej meni, da je vrsta Homo longi precej mlajša. Najstarejše znane najdbe so stare "le" 146.000 let.
Novo odkritje je torej pomembno zato, ker starost vrste Homo longi premika daleč v preteklost. to pa premika tudi meje starosti naše vrste.
Problem starosti človeške vrste
Najstarejši znani ostanki sodobnega človeka so stari okoli 300.000 let. Čeprav se znanstveniki strinjajo, da je vrsta veliko starejša, nihče točno ne ve koliko.
Homo longi je ena od izumrlih vrst ljudi, ki jo povezujejo z še eno vrsto, Denisovanci, ki pa je živela istočasno z našimi predniki.
Za obe vrsto znanstveniki trenutno menijo, da sta relativno "mladi", oziroma da sta se pojavili pred okoli 200.000 do 300.000 leti.
V raziskovanju evolucije človeške vrste pa obstaja tako imenovana "evolucijska zmeda" ali "zmeda na sredini" (angleško "muddle in the middle").
Ta se nanaša za obdobje od milijona let nazaj do obdobja pred 300.000 leti, v katero sodi vrsta fosilov prednikov ali sorodnikov sodobnega človeka, ki jih paleontologi ne morejo povsem zanesljivo uvrstiti v evolucijsko "drevo človeštva".
To pa po drugi strani kaže na to, da meje, ko se je "zares" pojavil sodobni človek, v resnici ni. Razvoj je bil namreč postopen in razpršen.
Nova lobanja tako, če so ugotovitve pravilne, radikalno spreminja razumevanje zadnjega milijona let človeške evolucije, piše britanski The Guardian.
Profesor Chris Stringer, antropolog v londonskem Prirodoslovnem muzeju, sicer del skipe, ki je objavila študijo, je dejal: "To močno spreminja pogled na razvoj, saj nakazuje, da so se naši predniki že pred milijonom let razdelili v ločene skupine, kar pomeni veliko zgodnejši in kompleksnejši evolucijski razcep, kot smo doslej mislili. Čas nastanka Homo sapiensa se s tem praktično podvoji."
Je sodobni človek star več kot milijon let?
Poleg tega raziskava nakazuje, da je do razcepa oziroma do nastanka novih človeških vrst prihajalo relativno hitro.
V raziskavi znanstveniki omenjajo tudi statistično analizo 57 fosilnih lobanj.
Ta nakazuje, da so se v zadnjih 800.000 letih človeške vrste z velikimi možgani razvijale po petih glavnih vejah: azijski Homo erectus, Homo heidelbergensis, Homo sapiens, neandertalci in Homo longi (vključno z Denisovanci), piše portal Live Science.
Omenjena analiza kaže, da je od skupnega prednika teh linij prva odcepila neandertalska veja - približno pred 1,38 milijona let.
Nato se je okoli 1,2 milijona let nazaj odcepila veja H. Longi z Denisovanci, naša vrsta Homo sapiens pa se je pojavila pred približno 1,02 milijona let.
Tako se razcep med našimi predniki, neandertalci in Homo longi potisne vsaj 400.000 let globlje v preteklost in – kot pravi Stringer – odpira možnost, da je naš skupni prednik, morda celo prvi Homo sapiens, živel v zahodni Aziji in ne v Afriki.
"Menimo, da ta študija pomeni prelomen korak k razrešitvi tako imenovane ‘zmede na sredini’ - nejasnega niza fosilov iz obdobja med 1 milijonom in 300.000 leti - ki že desetletja zaposluje paleoantropologe," dodaja Stringer v izjavi za The Guardian.
"Slika je še vedno nejasna"
Sklepi omenjene študije pa bodo verjetno sprožili precej razprav.
Čeprav Stringer pravi, da so pri raziskavi poleg preučevanja oblike lobanje Yunxian 2, preučili tudi genetske podatke, raziskovalci, kot je dr. Aylwyn Scally, evolucijski genetik z Univerze v Cambridgeu, opozarjajo, da so v obeh metodah prisotne precejšnje negotovosti.
"Pri časovnih ocenah je treba biti še posebej previden, saj jih je izjemno težko izvesti – ne glede na to, ali se opiramo na genetske ali fosilne dokaze," je dejal.
"Tudi z največjo količino genetskih podatkov je zelo težko natančno določiti, kdaj so te populacije soobstajale – in to znotraj razpona 100.000 let ali celo več."
Dodaja, da so zaključki raziskave "zanesljivo možni, a še zdaleč ne gotovi", zato je potrebno več dokazov, da bi jih lahko potrdili.
"Slika je še vedno precej nejasna. Če bodo zaključke te raziskave podprle tudi druge analize – po možnosti z genetskimi podatki – potem mislim, da bomo lahko začeli vanje vedno bolj zaupati," je povedal za BBC News.
N1 PODKAST S SUZANO LOVEC: "Urška Klakočar Zupančič je nekaj vrgla v ventilator"
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje